Arhitekt in urbanist Jernej Kraigher se z arhitekturno risbo intezivno ukvarja od študijskih let dalje. Svoje risbe in skice je sprva razstavljal z umetniško skupino Arhitekt v risbi, ki se je prvič predstavila leta 1973 v Goriškem muzeju na Gradu Kromberk, zatem pa pripravila še tri skupinske projekte. Skupina, v kateri so bili poleg Kraigherja stalno aktivni Lojze Drašler, Marko Mušič, Marjan Ocvirk in Janez Suhadolc, je nadaljevala tradicijo arhitekturne risbe, ki jo je v ljubljanski arhitekturni šoli utemeljil Jože Plečnik. Njena posebnost pa je po mnenju dr. Petra Krečiča, pisca besedila v zloženki, ki je izšla ob zadnji, četrti razstavi, visoka risarska kakovost, ki potrjuje zanimivo, inovativno, barvno svežo in zrelo umetniško skupino.

Prostoročna risba predstavlja tudi v času računalniškega projektiranja osnovo arhitekturnega načrtovanja, saj omogoča avtorju osebni stik z arhitekturo (vsaj) v začetni fazi njenega nastajanja. Risba je po eni strani zapis temeljne ideje o nastajajoči arhitekturi, ki ni zgolj rezultat geometrijskih odnosov med elementi v prostoru, ampak tudi arhitektove subjektivne percepcije okolja, njegove čutne zaznave prostora in človekovega delovanja v njem. Po drugi strani pa se arhitekt z risbo lahko poglobi v razumevanje že obstoječe arhitekture, njenih sestavnih delov, materialov in stavbnih detajlov.

Pričujoča razstava predstavlja pretežno Kraigherjeve krokijske skice, za katere lahko rečemo, da presegajo primarni namen arhitekturne risbe kot osnove za njegove bodoče projekte ter preraščajo v samostojne umetniške stvaritve. Avtor beleži s krokiji, ki nastanejo zelo hitro, v nekaj minutah, svoje trenutno razpoloženje na izletih in potovanjih po Sloveniji, Italiji, Hrvaški in Egiptu. S svinčnikom, kredo, flomastrom, ogljem, pastelom ali kemičnim svinčnikom zariše v skicirko ali na kakršnokoli drugo podlago, denimo pisemsko ovojnico, samo bistvene poteze mestnih vedut in historičnih arhitektur, po katerih običajno lahko prepoznamo upodobljeni kraj. Zdi se pravzaprav, da uporablja svinčnik in papir namesto fotografskega aparata, vendar avtorjev namen ni zgolj dokumentiranje vidnega, temveč analitično beleženje spoznanj o strukturi oblik in prostora.

Razstavljena dela kažejo, da ga zanima analiza zaključenih arhitekturnih ambientov, trgov in dvorišč, na katerih izpostavlja predvsem skladnost grajene strukture. Na upodobitvah historičnih stavb in arhitekturnih notranjščin je očitno razčlenjevanje proporcij med posameznimi stavbnimi elementi in celoto, medtem ko poudarja na panoramskih skicah povezanost grajene strukture in naravnega okolja, njuno sožitje kot pomemben vidik arhitekturnega načrtovanja. Stavbam, drevesom, kipom in figuram navadno posveča enako pozornost: s črtnimi potezami, ki dominirajo na njegovih delih, definira temeljno obliko motiva in risbo oplemeniti z bistvenimi stavbnimi elementi, teksturami (zidov ali pokrajine) in ekspresivnimi šrafurami, s katerimi uravnoteži kompozicije tudi v tonskem smislu. V posameznih primerih – ko mu to dopušča  tehnika risanja – pa skrbno beleži tudi svoja opažanja o odnosih med obliko in svetlobo, ki je eden ključnih dejavnikov pri oblikovanju prostora.

Posebno poglavje v Kraigherjevem opusu predstavljajo pasteli s krajinskimi motivi in vedutami. Njihova osnova je ravno tako črtno izrisana, nekoliko mehkejša risba, motivi pa so, ne glede na to ali gre za upodobitev arhitekture ali narave, v večini primerov poenostavljeni v preproste geometrijske oblike, ki razkrivajo avtorjev (primarno) arhitekturni risarski pristop. Podobe narave so reducirane na barvne ploskve in množico dinamičnih potez, značilnih za krokije. Na risbah z arhitekturnimi motivi pa je »konstrukcijska« zasnova risbe še bolj izrazita, čeprav dajejo barvne površine podobam videz večje liričnosti.

Za vse Kraigherjeve risbe in študijske skice je ne glede na izbrano tehniko in tematiko značilna hitra, spontana, ekspresivna, vendar izjemno natančna risarska poteza. V risbi so zgoščene tako vidne forme kot tudi njegova neposredna čutna spoznanja, kar kaže, da posreduje gledalcu svoje lastno videnje sveta. V tem smislu lahko razstavljena dela označimo za poglobljeno meditacijo o volumnu in prostoru, nekakšen emocionalni odgovor na vse, kar zazna njegovo oko.

Kraigherjev študij funkcionalnih in estetskih zakonitosti historične arhitekture in urbanega prostora pomeni predpripravo na njegove arhitekturne in urbanistične projekte. Hkrati pa je arhitekturna risba njegovo neposredno izrazno sredstvo, s katerim izpoveduje svoja osebna spoznanja o logiki prostora, svetlobi, naravi in kulturi na zelo subtilen način.

Nataša Kovšca